Darja Potočnik Benčič: Pomanjkanje zdravil ni več izjema, ampak stalnica

V Sloveniji resno primanjkuje lekarniškega kadra, opozarja Darja Potočnik Benčič, predsednica Lekarniške zbornice Slovenije. Zaposleni so preobremenjeni, plače niso konkurenčne, zaradi česar kader beži v druge panoge ali v tujino. Vse več lekarn se zapira ali krajša delovni čas. Število farmacevtov je že zdaj komaj zadostno za izvajanje dejavnosti, razpisi za nova delovna mesta so večkrat neuspešni, kadra pa preprosto ni. Če se razmere ne bodo hitro uredile, se lahko zgodi, da bodo prebivalci, predvsem v manjših krajih, ostali brez lekarne – brez najosnovnejše zdravstvene opore.

Lekarne so pogosto edina zdravstvena točka v manjših krajih – a te točke so na robu izumrtja. Kaj se dogaja z lekarniško mrežo na podeželju?
Lekarniška mreža je sicer še vedno ena najmočnejših v zdravstvu – dostopna, razvejana, z dolgo tradicijo. A ta mreža se na robovih že trga. Imamo primere, kjer je edina lekarna v občini odprta le še nekaj ur na dan, ponekod delajo farmacevti brez možnosti dopusta ali bolniške, ker nadomeščanja ni, prisotna je izgorelost. Mladi kadri bežijo v industrijo ali tujino, ker ne želijo delati v pogojih, kjer so preobremenjeni, slabo plačani in brez sistemske podpore. Ko se zapre lekarna, ne izgubiš le škatlice tablet – izgubiš svetovalca, zdravstvenega strokovnjaka, ki bi ti lahko rešil zdravstvene težave s pravočasnim opozorilom in strokovno razlago.

Farmacevti nimajo časa za paciente – čeprav bi prav njihova obravnava lahko preprečila hospitalizacije in napačno uporabo zdravil. Zakaj sistem ne prepozna te ključne vloge?
Gre za sistemsko slepoto. V zdravstvu še vedno prevladuje mentaliteta, da je farmacevt tisti, ki izroča zdravilo, ne pa tisti, ki rešuje kompleksne terapevtske uganke. Toda realnost je, da je skoraj 10 % hospitalizacij posledica napačne uporabe zdravil, pol teh primerov pa je povsem preprečljivih. Farmacevt lahko pacientu razloži, kako kombinirati terapije, kdaj vzeti zdravilo, kako prepoznati neželene učinke in ob teh ukrepati, svetuje pri samozdravljenju – toda to zahteva čas, prostor in predvsem priznanje, da ima farmacevtska storitev svojo strokovno in ekonomsko vrednost. Če tega ne prepoznamo, bomo imeli več bolnikov, več zapletov, več stroškov – in manj zdravja.

Lekarniška dejavnost je strokovno zahtevna, odgovorna in življenjsko pomembna – a v plačnem sistemu to ni prepoznano. Kako plačna politika vpliva na kadrovski razkroj sistema?
To je eden najbolj perečih vidikov našega dela. Naši sodelavci imajo visoko strokovno izobrazbo, odgovornost, ki presega le tehnično delo – in vendar so v plačni lestvici pogosto razporejeni nižje kot drugi poklici z enako stopnjo izobrazbe. Ko nekdo začne svojo poklicno pot in ugotovi, da bo po letih študija, strokovnega izpita in zahtevah za vzdrževanje licence zaslužil manj kot nekdo brez strokovne licence, jih to demotivira. Dolgoročno pa to pomeni izčrpavanje kadra, beg v druge panoge in razpad poklicnega ponosa.

Zdravila izginjajo s trga – lekarne pa ostajajo edina točka, ki išče rešitve. Kako se spopadate s pomanjkanjem zdravil in kako to vpliva na vsakdan farmacevta?
Gre za izredno stresno situacijo za paciente in za zaposlene, ki je postala kronična. Pomanjkanje zdravil ni več izjema, ampak stalnica. Včasih ni na voljo osnovnih zdravil, kot so antibiotiki, zdravila za kronične bolezni, celo otroških sirupov. Farmacevti pacientom pomagajo z izdajo medsebojno zamenljivih zdravil, v sodelovanju z zdravnikom iščejo terapevtske alternative, velikokrat je rešitev priprava magistralnega zdravila. To pomeni izjemno dodatno breme, ki pa ga javnost zaradi prizadevnih farmacevtov v lekarnah, pogosto sploh ne zazna.