Do zdaj je bil nadzor v javnem sektorju pogosto omejen, neučinkovit ali zgolj formalen. Po novem temu ni več tako, a bistveno vprašanje je, kdo bo skrbel za nadzor.
Prenovljen Zakon o javnih uslužbencih
Z letošnjim letom je začel veljati prenovljen Zakon o javnih uslužbencih (ZJU-1). Javni uslužbenci so prvič po dolgih letih izenačeni z zaposlenimi v gospodarstvu, ko gre za nadzor nad zlorabami bolniških odsotnosti in povračil stroškov prevoza na delo in iz dela.
Kaj jasno določa nova ureditev?
»Nova ureditev ZJU-1 v 34. členu jasno določa, če predstojnik razpolaga z informacijo, ki utemeljuje sum zlorabe bolniške odsotnosti ali neupravičenega uveljavljanja stroškov prevoza, lahko odredi nadzor. Pri tem pa javnega uslužbenca več ni potrebno predhodno o tem opozarjati, kot je do lani veljalo v starem zakonu. To pomeni konec dolgoletne prakse, v kateri so bili javni uslužbenci pri nadzoru nad bolniškimi odsotnostmi v privilegiranem položaju v primerjavi z gospodarstvom. Do zdaj je bil nadzor v javnem sektorju omejen, neučinkovit, zgolj formalen oziroma pravzaprav neizvedljiv. Po novem temu ni več tako,« poudarja Bernarda Škrabar Damnjanović, detektivka in direktorica Inštituta za varnost in strateške raziskave.
Ob tem pa opozarja na pomembno vprašanje, in sicer kdo bo skrbel za nadzor. Prav to opredeljuje kot vprašanje, ki si ga danes postavljajo tako v javni upravi kot v politiki. Zakon namreč daje jasno pooblastilo predstojnikom organov, da lahko sklenejo pogodbo z detektivsko agencijo. »Odgovornost torej ni več na sistemu kot abstrakciji, temveč konkretno na vodstvih organov in tu se začne prava preizkušnja nove ureditve. Zakonska možnost sama po sebi še ne pomeni spremembe kulture,« dodaja Škrabar Damnjanović.
“Nadzor ni namenjen kriminalizaciji bolnih ljudi”
Kot pravo vprašanje izpostavlja, ali se bodo zlorabe bolniških in goljufije potnih stroškov v javnem sektorju končno lotili preiskovati ali pa bo vse skupaj ostala mrtva črka na papirju zaradi strahu pred konflikti, pritiski in političnimi posledicami? »Pomembno je poudariti, da nadzor ni namenjen kriminalizaciji bolnih ljudi. Tako kot v gospodarstvu se tudi v javnem sektorju nadzori ne izvajajo naključno, temveč takrat, ko za to obstajajo konkretni indici. Večina zaposlenih, javnih ali zasebnih, bolniško koristi upravičeno. Prav zato je izenačitev pomembna. Sistem je lahko verodostojen le, če velja enako za vse,« pojasnjuje Škrabar Damnjanović. Pomembno pa je, da se iz sredin odstrani ljudi, ki goljufajo, tako pri bolniški odsotnosti, kot pri potnih stroških.
700 milijonov evrov za bolniške odsotnosti
Stroški bolniških odsotnosti se v Sloveniji približujejo 700 milijonom evrov letno. Ob naraščanju dolgotrajnih odsotnosti in pritiskih na javne finance je postalo jasno, da selektiven nadzor ni več vzdržen. »Če nadzor velja v gospodarstvu, mora veljati tudi v javnem sektorju. Nova ureditev ne prinaša represije, ampak prinaša orodje. Kako in ali bo to orodje uporabljeno, pa bo pokazalo, ali smo kot družba res pripravljeni na enaka pravila za vse ali zgolj na enake zapise v zakonih,« sklene Škrabar Damnjanović.
