Novi interventni zakon: laični nadzor nad zlorabami bolniških ni dovolj

Zlorabe bolniških staležev so pogosto prepletene z delovnimi razmerami, organizacijsko kulturo in stiskami ljudi. Brez strokovno izvedenih preverjanj in brez izboljšanja delovnih pogojev se težave le prelagajo, ne pa rešujejo.

Kaj je glavni cilj?

Vlada je z interventnim zakonom napovedala strožje mehanizme nadzora nad bolniškimi odsotnostmi. Glavni cilj, ki ga navajajo odločevalci, je zajezitev rastočih stroškov bolniških nadomestil, ki se po zadnjih ocenah približujejo 700 milijonom evrov za lansko leto. To gre samo na strani zdravstvene blagajne, k temu je treba prišteti še nekaj sto milijonov evrov stroškov na strani gospodarstva. Gre za znesek, ki je za sistem nesporno pomemben in odpira legitimna vprašanja o učinkovitosti obstoječih rešitev.

Kaj prinaša nova ureditev?

»Nova ureditev prinaša bolj natančna pravila glede gibanja med bolniškim staležem ter večjo formalizacijo nadzora. Zaposleni bodo morali dosledneje slediti navodilom zdravnika, delodajalci pa bodo imeli vpogled v predpisan režim gibanja, ne v diagnozo, temveč v omejitve, ki jih je določil zdravnik. To pomeni večjo primerljivost med dovoljenim in dejanskim ravnanjem ter manj sivih con, ki so v praksi pogosto vir sporov pri tistih odstotkih, ki zlorabljajo bolniško. Sočasno se zaostrujejo tudi nadzorni mehanizmi,« pojasnjuje Bernarda Škrabar Damnjanović, detektivka in direktorica Detektivsko varnostne agencije, ki je mednarodno priznana strokovnjakinja na področju gospodarske obveščevalne in preiskovalne dejavnosti.

Kaj predvideva zakon?

Zakon predvideva večji nadzor s strani ZZZS z uporabo laičnih nadzornikov in detektivov. Hkrati sovpada tudi sprejem novega Zakona o javnih uslužbencih, ki dopušča nadzor tam, kjer doslej ni bil učinkovit. Nadzor se ne bo več osredotočal zgolj na to, ali je zaposleni doma, temveč tudi na vprašanje, ali ravna skladno z zdravnikovimi navodili. »Glede na to, da laični nadzorniki nimajo upravičenja za opazovanje in zbiranje informacij na terenu, to lahko počnemo detektivi, ki imamo ustrezno podlago v zakonu ter smo licencirani in nadzirani s strani države, se močno sprašujem glede njihove učinkovitosti in tudi zakonitosti. Treba pa se je tudi zavedati, da večina ljudi bolniško odsotnost koristi upravičeno in skladno s pravili, z dodatno birokratizacijo pa še dodatno obremenjujemo zdravnike, zaradi ljudi, ki goljufajo bodo sedaj posledice nosili vsi. Z vsem tem se odpira ključno vprašanje ali z več nadzora res rešujemo problem ali zgolj njegove posledice,« poudarja Bernarda Škrabar Damnjanović, sicer tudi predsednica strokovnega sveta Inštituta za varnost in strateške raziskave, magistrica in doktorandka varstvoslovja.

Dejavnikov nadzor sam po sebi ne more odpraviti

Kot dodaja, so strokovna opozorila upravičena. Dolgotrajne bolniške odsotnosti se povečujejo, kratkotrajne pa predstavljajo izziv tam, kjer njihova pogostost in nepredvidljivost otežujeta organizacijo dela, razporejanje kadrov ter dolgoročno prispevata k povečevanju obremenitev in izgorelosti preostalih zaposlenih. Med najpogostejšimi vzroki odsotnosti sicer ostajajo mišično-skeletne bolezni ter duševne in vedenjske motnje, povezane s stresom, izgorelostjo in organizacijo dela. »Gre za dejavnike, ki jih izključno nadzor sam po sebi ne more odpraviti. Če bodo ukrepi uporabljeni predvsem represivno, brez sočasnega izboljševanja delovnih pogojev, organizacije dela in dostopa do pravočasne zdravstvene obravnave, obstaja tveganje, da bomo zgolj povečali administrativni pritisk tako na zaposlene, zdravnike in delodajalce, brez dolgoročnega učinka na dejanske vzroke absentizma,« dodaja Bernarda Škrabar Damnjanović.

Nadzor ima po njenih besedah svoje mesto in je smiseln, kadar je utemeljen, sorazmeren in strokovno izveden ter ciljan na tisti del ljudi, ki goljufajo bolniške za odhod na dopust, za to, ker se jim ne ljubi delati in imajo z lažno bolniško na račun drugih državljanov, ki hodimo v službo, podaljšan prost vikend ali pa celo delajo na črno kje drugje. Ne more pa postati nadomestilo za upravljanje zdravja zaposlenih. »Bolniške odsotnosti niso primarno vprašanje discipline, temveč ogledalo delovnih razmer in širšega zdravstvenega sistema. Če tega ne upoštevamo, še vedno ostajamo pri gašenju posledic in to je najdražja možna rešitev, na kar opozarjam že nekaj časa,« sklene Bernarda Škrabar Damnjanović.